Ob postelji, v kvadratu ene omare, leži beležka, v kateri se vsake toliko zapolni nova stran s sanjami. Veliko sanj je pozabljenih, ker je umetnica kdaj preveč prepričana v zmogljivost svojega možgana in v to da si bo sanje zapomnila do jutra. En dan se vsede za mizo, odpre skicirko in z namenom, da se zmisli kakšen bo koledar nariše lik. Imel naj bi kapo, ki zgleda kot sonce na koncu pa zgleda kot irukeza, lik pa kot shizofren panks. V enem predalu tistega nezanesljivega možgana se skriva pravljica o možiclju, ki ponoči hodi po svetu z dvema dežnikoma, barvastim, s tem dobrim ljudem pričara lepe sanje in črnim, ki pokvarjencom zagreni spanec z nočnimi morami. Možiclju je ime Ole Luk-Oie (po naše Spanček Zaspanček) in je glavni lik Andersenove pravljice z istim imenom. Umetnica odkoraka do postelje in seže po beležki, prebira sanje in jih zbira, nekatere se ji v glavi nemudoma zvizualizirajo, druge da na stran. Začne s septembrom, to je vsakoletna tradicija, vedno je september prvi narisan.

O avtorici

Brina Jenko je kranjska umetnica, ki dela pod umetniškim imenom zunipera. Trenutno študira likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Ustvarja na področju ilustracije in grafike.Dvakrat je samostojno razstavljala v Turbo galeriji treh platen z razstavo Kamen, škarje, papir in razstavo Ko bom velik bom metuljček pizdunček. Samostojno se je predstavila tudi na razstavi Dva dežnika v AKC Nama. Večkrat je razstavljala na razstavah Sveže Ribe v DobriVagi, na AppointMENTu #6 in sodelovala na skupinski razstavi Podobe žuželk v galeriji UL PeF in Hostlu Celica. Večkrat je vodila grafično delavnico linoreza v kulturnem umetniškem društvu SubArt v Kranju in enkrat v rokodelskem centru DUO v Škofji Loki v sklopu Hafnerjevega memoriala.